7. decembra je minilo 59 let od slavnostne otvoritve prve operativne obale v koprskem pristanišču. Scenarij otvoritvene proslave je pripravil Upravni odbor Vodne skupnosti Koper, ki je za otvoritev predvidel ladjo Gorica ter med drugim analiziral tudi odziv sosednjih dveh pristanišč na novo nastalo koprsko luko. Iz zapisnika odbora na to temo preberemo: »Okrog koprskega pristanišča se vrši vrsta polemike tako na Reki, kakor v Trstu. Prvi so začeli postavljati vprašanje na šovinistično podlago, namreč da jim bomo sedaj konkurirali. Njihove teorije in težnje smo pričeli razbijati na osnovi njihovih lastnih podatkov o tem, da je Reka odbila okrog milijon ton tranzitnega prometa. To so njihovi podatki. Tržaški tisk pa postavlja stvar v tako luč, da sicer zaenkrat koprska luka ni nevarna Trstu, toda zatrjujejo, da bodo slovenski bratje odjedli kruh tržaškemu proletariatu takrat, ko bo zgrajena železnica.«

Prvih 135 m operativne obale v pristanišču Koper je bilo dokončanih le nekaj dni pred slavnostno otvoritvijo. 450 delavcev takratne Vodne skupnosti, podjetja, ki je gradilo pristanišče, so trdo delali vse do zadnjega. Še tik pred otvoritvijo je plavajoči bager z dna ob obali pobiral odvečno navlako in debelejše kamenje. Ladja Gorica je nekaj dni pred prihodom v Koper, natančneje 1. decembra odložila tovor v pristanišču Porto Marghera (Benetke), od tam pa je šla v piransko ladjedelnico, kjer so jo pripravili (nekoliko olepšali) za koprsko slavje.

Na otvoritvi pristanišča se je zbrala velika množica kakih 3.000 ljudi. Ob pristanku v Kopru je Gorici pomagal vlačilec Urh, last koprskega podjetja Obalna plovba. Danilo Petrinja se pristanka ladje takole spominja: »Posadka ladje je bila praznično razpoložena, tako da je ladja ob začetku slavnostnega zborovanja, priplula s preveliko hitrostjo, zato ni mogla normalno pristati ob obali, temveč se je zaletela ob kamniti nasip tik pred novo zgrajenim navezom. Zaradi nezgode se je proslava zakasnila za več kot eno uro.«

Tovorni parnik Gorica je bil šesta ladja takrat še slovenskega ladjarja Splošna plovba Piran. Zgrajen je bil leta 1926 v Glasgowu, kupljen 1956, prodan pa leta 1959. Ladjo je poganjal 4-batni parni stroj, njena hitrost je bila 9 vozlov. Iz Kopra se je Gorica po koncu slavja vrnila v Ladjedelnico Piran, kjer so jo nekaj mesecev pripravljali za dolgo pot do Japonske, kamor je v začetku maja 1959 odplula na svoje zadnje potovanje – v razrez.

3. decembra 59 let kasneje pa smo v koprski luki privezali bistveno daljšo in večjo čezoceanko. APL Oregon k nam sicer ni prišla prvič, je pa zanimiva primerjava zmogljivosti in pojavnosti velike kontejnerske ladje matice in tovornega parnika, ki je pionirsko odprla čezoceansko pot do Kopra.

Ladja

Gorica, 2. 12. 1958

APL Oregon, 2. 12. 2017

tip ladje

parnik

motorna ladja

dolžina

135,7 m

293,2 m

širina

7,41 m

40 m

nosilnost (GRT)

5.918 t

64.000 t

ugrez (max)

7,41 m

14 m

Razlika je tudi v tem, da je takrat Gorica prišla iz Italije (Porto Marghera, Benetke), kjer je dan prej odložila tovor. APL Oregon pa je najprej prišel k nam, odložil tovor in šel nato v Trst, kot to sicer danes počne večina ladij matic.