»Zgodovina koprskega pristanišča je neločljivo povezana z ljudmi – z generacijami sodelavcev, ki so v času pospešene gradnje s svojim zanosom, vztrajnostjo in odrekanjem soustvarjali razvoj skupnega sistema. Način dela se je v desetletjih bistveno spremenil, tehnologija je napredovala, procesi so drugačni. Nekaj pa ostaja nespremenjeno: potreba po strokovno usposobljenem, odgovornem in zavzetem kadru, ki razume in deli razvojno vizijo pristanišča,« je z vsebinskim uvodom včerajšnji dogodek odprla predsednica uprave Luke Koper Nevenka Kržan.
Sledila je strokovna razprava, v kateri so svoje poglede delili Tomaž Pečnik, direktor Direktorata za letalstvo in pomorstvo Ministrstva za infrastrukturo, mag. Jadran Klinec, direktor Uprave RS za pomorstvo, Vojko Rotar, delavski direktor in član uprave Luke Koper, dr. Peter Vidmar, dekan Fakultete za pomorstvo in promet Portorož, Borut Butinar, ravnatelj Gimnazije, elektro in pomorske šole Piran ter Čedomir Bojanić, predsednik Združenja za promet (Sekcija pristaniških špediterjev) in Gracijan Necmeskal, predsednik Zveze pomorsko-prometnih agencij Slovenije. Posvetili so se ključnim vprašanjem o dolgoročni odpornosti pomorskega in pristaniškega sistema, ki ne gradi primarno na infrastrukturi ali tehnologiji, temveč na ljudeh.
Dekan Fakultete za pomorstvo in promet dr. Peter Vidmar je izpostavil pomen sodelovanja izobraževalne sfere in gospodarskega sektorja: »Izobraževanje mora slediti potrebam gospodarstva, potrebam trendov, ki še morda niso neposredno vpeti v gospodarstvo. Pomembno je predvsem to, da kot fakulteta gradimo vertikalo znanja. Študentje so iz različnih področij, nekaj jih sicer prihaja tudi s predznanjem iz pomorstva oz. logistike.« Dodal je, da mora fakulteta v zgolj nekaj letih izobraževanja zadostiti tako mednarodnim standardom kot slediti potrebam, ki so zelo specifične. Potrebno je tudi nenehno prilagajanje in usklajeno delovanje z gospodarskimi družbami v bližini. Njegovo mnenje je delil tudi ravnatelj Gimnazije, elektro in pomorske šole Piran Borut Butinar: »Interes za pomorske poklice je visok, kar dokazuje vsakoletni vpis. Spreminja pa se interes po vsebini, saj danes mlade zanima poklic predvsem z vidika sodelovanja v mednarodnem prostoru. Zanimata jih digitalizacija, avtomatizacija, ki sta čedalje bolj prisotni v pomorskem in logističnem svetu. Kar je pomembno, je to, da država oz. ministrstvo zagotovi primeren izhod po koncu izobraževanja, in na ta način dijakom in študentom po zaključku ponudi možnost zaposlitve. Ključno je, da dijak že na začetku jasno vidi in načrtuje poklicno pot.«
Da je treba poiskati sistemsko rešitev in zagotoviti pogoje, da bodo tisti, ki si želijo delovati v pomorstvu, to možnost tudi imeli, se strinja tudi Tomaž Pečnik, direktor Direktorata za letalstvo in pomorstvo: »MZI aktivno išče rešitve, kako k temu pristopiti, težava je, ker nimamo nacionalnega ladjarja. Podoben primer je letalstvo. Verjamem, da bomo s pomočjo pristojnega ministrstva, pa tudi fakultete in srednje šole, našli rešitev, da bomo zagotovili pogoje, da tistim, ki želijo biti pomorščaki, to tudi omogočimo. Začeti moramo s podatki, s katerimi bomo opredelili realne potrebe panoge, seveda pa in imeti na drugi strani tudi jasen cilj, kaj želimo doseči«.
Z izzivi se srečujejo tudi na Upravi RS za pomorstvo, kjer so v določenih primerih celo prisiljeni spuščati strokovne standarde. Direktor mag. Jadran Klinec je ob tem poudaril, da se že vrsto let soočajo z mankom ustreznega certificiranega kadra: »Znanja, ki ga dijaki oz. študenti prejmejo na šolah in fakultetah, so izjemna, vendar se pri zaposlovanju večkrat soočamo z omejitvami, ki jih predvideva Zakon o delovnih razmerjih«.
Svoj pogled na problematiko in stališče, da lahko intenzivnemu obdobju rasti družbe sledijo le z ustrezno kadrovsko strukturo, je v imenu družbe Luka Koper, d. d. delil član uprave – delavski direktor Vojko Rotar: »V zadnjih letih smo povečali število zaposlenih iz 950 na približno 2.500, kar pomeni, da smo že skoraj izčrpali bazen razpoložljivih kadrov. Prve indice o pomanjkanju zaposlenih zaznavamo na vseh ravneh strokovnih profilov – operativnem, specializirano tehničnem in razvojno-strateško naravnanem. Primorani smo vpeljati lastne programe za pridobitev ključnih kompetenc. Ravno zato smo v lanskem letu odprli nov vadbeni center, v katerega smo med drugim umestili simulator virtualne resničnosti. Tako ustvarjamo na nek način poligon, privlačen za naše bodoče zaposlene.«
Čedomir Bojanić, predsednik Združenja za promet (Sekcije pristaniških špediterjev), je ponudil primer, kako rešiti manko specifičnih znanj: »V velikih sistemih in resnih logističnih državah, kot sta denimo Belgija in Nizozemska – ki sta med drugim tradicionalno pomembni in primerljivi z nami – so ta problem rešili tako, da poleg srednjega in univerzitetnega izobraževanja ustvarili akademije, ki prenašajo specifična znanja. Delodajalci opažamo, da je osnovno znanje dijakov in študentov dobro, manjka pa specialističnih veščin, ki jih prinese samo praksa.«
Gracijan Necmeskal, predsednik Zveze pomorsko-prometnih agencij Slovenije je prav tako naslovil vprašanje mladih: »Pomorske agencije se nenehno prilagajajo razmeram v panogi, so pa pri nas v prednosti kadri, ki imajo končano tovrstno pomorsko šolo. Današnje generacije imajo drugačne karierne prioritete in pričakovanja, kot so jih imele starejše generacije. Težava se pojavi, ko gredo ljudje v pokoj, in sicer, kako to nadomestiti. Lahko znižamo standarde, kar pa ni dobro, saj na ta način pada kvaliteta. Bomo pa morali imeti v kratkem času bolj dolgoročno rešitev.«
Razprava je odprla kar nekaj ključnih vprašanj, in sicer: ali izobraževalni sistem sledi potrebam panoge, kje so največji izzivi pri usposabljanju in zagotavljanju prakse za mlade pomorščake, ter kako zagotoviti, da bo Slovenija tudi v prihodnje ohranjala znanje in kompetence, ključne za razvoj pomorstva in logistike.
Sogovorniki so se strinjali, da največ izziv poleg opravljanja prakse in obvezne kadeture, predstavlja tudi način, kako mlade generacije spodbuditi oz. jih navdušiti za pomorski poklic in ključne poklice v logistiki, ki zahtevajo veliko odrekanj in večletno usposabljanje. Kot je za konec izpostavil Tomaž Pečnik je država v zadnjem letu naredila nekaj pomembnih premikov in aktivnosti – tako v smeri pobude za ustanovitev nacionalnega ladjarja kot tudi vzpostavitev sklada za financiranje opravljanja obvezne prakse za pomorščake.
