Partnerji v projektu prihajajo iz Slovenije, Italije, Hrvaške in Albanije. Poleg partnerjev projekta so na tokratno srečanje povabili še zunanje strokovnjake s področja ukrepanja ob onesnaženjih na morju. Iz Slovenije sta bila povabljena Marko Perkovič s Fakultete za pomorstvo in promet ter Jure Barovič iz Luke Koper, s Hrvaške pa Darko Domović in Vedran Martinić iz OSEC. 

Največja gneča, kar se pomorskega prometa tiče, je zagotovo na področju Sredozemskega morja. Čeprav ta zajema le 0,7% celotne površine, pokrite z morsko vodo, gosti več kot 30% vsega mednarodnega pomorskega prometa. Tako je tudi možnost nastanka nesreč na morju precej velika. Jadransko morje pa je zagotovo eno izmed bolj ogroženih področij v Sredozemlju, predvsem zaradi glavnih transportnih poti v tržaško, beneško, koprsko in omišaljsko pristanišče. Jadransko morje ima tudi zelo pomembno vlogo v turizmu. Posledice, ki bi jih lahko povzročila razlitja nafte in vnosi toksičnih ter ostalih nevarnih snovi v morsko okolje, bi utegnile biti katastrofalne. 

Na podlagi zgornjih dejstev je glavni cilj projekta vzpostavitev čezmejne mreže za preprečevanje tveganj in obvladovanje razmer, ki bi posledično vplivale na zmanjšanje tveganja za onesnaženje ter krepitev sposobnosti enotnega odziva. Detajlni cilji projekta so nadgradnja znanj o okoljskih tveganjih na najbolj ranljivih območjih Jadrana, harmonizacija zakonov, ki urejajo varovanje morja in določajo proces odločanja, zmanjšanje reakcijskega časa za postavitev čezmejnih intervencijskih kapacitet, vzpostavitev čezmejne intervencijske koordinacije, vzpostavitev zgodnjega opozorilnega sistema ter vzpostavitev skupne podatkovne baze o pripravljenosti, opremljenosti ter usposobljenosti za ukrepanje. Prav v slednjega so vključene tudi sile in sredstva za varovanje morja Luke Koper. 
V okviru projekta sta predvideni tudi dve mednarodni vaji za ukrepanje ob onesnaženju na morju. Poleg tega je predvidena ustanovitev centra za izobraževanje in usposabljanje na Reki. 
Več nevarnosti za nastanek nesreč prepoznamo, več jih lahko preprečimo. Prej ko ugotovimo, da se nam lahko nekaj zgodi oz. da se je zgodilo, prej lahko ukrepamo. Več podatkov o pozicioniranju, pripravljenosti, opremljenosti ter usposobljenosti sil za ukrepanje imamo, hitreje in boljše lahko ukrepamo. Boljši kot so načrti, bolj učinkovita je koordinacija sil in vodenje intervencij. In glavno, manjše so posledice onesnaženj za okolje. Upam, da bo predvsem z uspešnim delom na tem projektu vse našteto doseženo že v letu 2015.